DOGODEK
29. grafični bienale
Ljubljana, 23. september – 20. november 2011

UMETNIŠKI DOGODEK – osrednja tema 29. grafičnega bienala v Ljubljani – je doživljal izjemen razvoj že v 20. stoletju in tudi danes se kaže kot privilegiran medij. Izvaja ga široka paleta različnih akterjev s področja sodobne vizualne umetnosti v širokem spektru pojavnih oblik. Umetnostne institucije produkcijo dogodkov navdušeno podpirajo in predstavljajo, takšni dogodki doživljajo izjemno pozornost in popularnost pri občinstvu in medijih, znameniti avtorji na tem področju pa so deležni izjemno močne avratizacije in visokih tržnih cen. V okviru 29. grafičnega bienala bodo zato obravnavana vprašanja:

— Zakaj in kako je prav dogodek lahko ustrezen nosilec za različne umetniške namene, poetike in vsebine? Zakaj je v zadnjih desetletjih toliko tovrstnih dogodkov? Kaj je čar takšnega dogodka, da tako privlači umetnike, kuratorje, institucije in občinstvo?

— Kako umetniški dogodek oprijemljivo definirati kot umetniški medij in ga tudi smiselno zamejiti ter ločiti od ostalih dogodkov na likovnem področju?

— Kaj pravzaprav pomeni takšna množičnost dogodkov v institucijah za sodobno likovno umetnost, ki naj bi bile vsaj po definiciji in tradiciji praviloma namenjene predstavljanju »statičnih« likovnih del?

V okviru bienala bomo razvijali KOMPLEKSEN TEORETSKI IN INTERPRETATIVNI APARAT, ki pri preizpraševanju začrtanih vsebin ne bo zanemaril splošnega trenda sodobnih družb k »podogodkovljenju« vsega mogočega, na likovnem področju pa bo poskušal prodreti v njihovo razumevanje z analiziranjem interakcij in soodvisnosti med fenomeni ter ravnmi, ki jih sicer ne gledamo nujno v povezavi. Denimo, kakšne so povezave med zahtevami po dogajanju, ki so vse glasnejše v muzejskem in galerijskem managementu, in naraščajočim številom vse bolj »norih« in kompleksnih umetniških dogodkov. Ali, v kakšnem odnosu so umetniški in neumetniški dogodki, ki so na likovnem področju vse bolj producirani na »enotnem tekočem traku«, vse bolj podobno so medijsko napovedani in obravnavani, predvsem pa jih v institucijah snujejo, producirajo in kombinirajo v programe isti ljudje.

V tem kontekstu bo izrecno poudarjeno, da umetnostne institucije v zadnjih desetletjih ne le hranijo in razstavljajo sodobno umetnost, temveč jo – skupaj z ostalim dogajanjem – tudi naročajo in producirajo. Tako so postale naročnik sodobne umetnosti, ki je podobnega tipa in razsežnosti, kakršna sta bila nekoč le še plemstvo in cerkev. Razmislek, ki se bo zagotovo razvijal v smeri obravnavanja ideoloških učinkov, bomo pri tem poskušali usmerjati v preizpraševanje možnosti, da umetnostna platforma dobiva poteze religijske strukture, oziroma se na njej »nabira sveto«. Med drugim kot posledica hkratnega krčenja prostorov za sveto drugje in dispozicije sodobne umetnosti, da se ukvarja s številnimi aspekti družbenega življenja, ki so bili tradicionalno v domeni religije. Ukvarjanje z neugodjem, katerega neizogibno povzročajo socialno-politične norme, ki urejajo odnose v družbenih skupinah, in ponujanje sredstev za predelavo pozitivnih ali negativnih čustev, ki jih povzroča življenje v družbi, je vedno bolj osrednja dejavnost in ponudba institucij za sodobno likovno umetnost. Nekoč je bilo veliko govora o tem, kako za umetniška dela selitev iz njihovih izvornih okolij v muzej pomeni smrt. Zdi se, da bi danes morali razmišljati o drugačnih vprašanjih – ali muzej oživi, če v njem formiramo dovolj struktur, vsebin in ritualov, ki so na številnih ravneh podobni religijskim? In kaj bomo pravzaprav s tem priklicali k življenju?

RAZSTAVA, ki bo na prvem mestu poskušala kar najbolje predstaviti zagon in vitalnost trenutnega trenda umetniških dogodkov, se bo z zastavljenimi vprašanji soočala kompatibilno, a na svoj način. Predstavljeni bodo izbrani umetniški dogodki iz štirih različnih, za sodobno umetnost značilnih tematskih sklopov: nasilja, velikodušnosti, praznine in iskanja svetega ter ritualnega. Izrecno te vsebine so bile izbrane med drugim zato, ker dogodki, ki jih tematizirajo, obenem ustrezajo zahtevi, da niso novosti niti v smislu umetnostne ikonografske motivike niti v smislu dejanskih človeških ali družbenih praks. Dogodek, v katerem se lahko nekaznovano udeležimo nasilja, »šamansko« nasilje nad samim seboj, dionizični, absurdni ritual ali vzpostavitev idilične communitas, da bo zaužila skupni obed, so namreč prakse, za katere bi lahko rekli, da jih prakticiramo in tudi upodabljamo že tisočletja. Presek sodobnih umetniških dogodkov, ki jih bo predstavila razstava, bo na ta način lahko služil za primerjavo s podobnimi toposi, praksami in fenomeni na drugih področjih ter iz zgodovine. Prav s to primerjavo pa si bomo lahko pomagali tudi pri zajetju in diferenciaciji specifik tistega tipa dogodkov, kakršen se danes množično producira in obhaja (zauživa) v institucijah za sodobno likovno umetnost.

Beti Žerovc, kuratorka 29. grafičnega bienala