Dogodek kot privilegirani medij na področju sodobne likovne umetnosti
4.–5. november 2011

Petek, 4. november, 11.00–19.00

Sobota, 5. november, 10.00–14.30

Avditorij Moderne galerije, Cankarjeva ulica 15, Ljubljana, vstop prost.

Urnik simpozija (.pdf).

Povzetki predavanj in življenjepisi predavateljev.

 

Vsebinski okvir

Evropske institucije za sodobno likovno umetnost v zadnjih letih organizirajo izredno veliko najrazličnejših dogodkov; večje institucije organizirajo tudi po več deset dogodkov tedensko. Ti imajo sicer lahko zelo različno naravo – to so vodstva, delavnice, otvoritve, zabave pozno v noč, znanstveni simpoziji, predavanja, najrazličnejši umetniški dogodki itd. –, a kljub temu so dogodki očitno postali pomembna ponudba in način komunikacije med umetnostno institucijo in različnimi javnostmi okoli nje. Od institucije za sodobno umetnost se danes pričakuje »živost«, kar vzpodbuja – nekoliko paradoksalno – na eni strani nenehne spremembe pri formi, vsebini in formatu dogodkov (vsebinska, oblikovna in konceptualna diferenciacija, prostorsko in časovno raztezanje dogodkov itd.), na drugi strani pa standardizacijo, ki jo logično prinese njihova produkcija in dobava po tekočem traku. Dogodki – tako neumetniški kot umetniški – se pri tem tudi izvajajo v istem okolju in pred podobnim občinstvom, podobno so producirani, medijsko napovedani in obravnavani, predvsem pa jih v institucijah snujejo, producirajo in kombinirajo v programe isti ljudje.

Diskurz likovnega področja takšno stanje deloma odraža, saj se že dolgo pospešeno in zavzeto suče okoli dogodka, njegovih potencialov in vseprisotnosti. Vse opaznejša pa postaja tudi njegova pomanjkljivost, in sicer da tematizira predvsem le izbrane umetniške dogodke, manj pa dogodke, ki to niso oziroma nimajo tega nominalnega predznaka, čeprav številčno v institucionalni ponudbi dogajanja umetniške dogodke verjetno presegajo in se v končni fazi z njimi zlivajo v nekakšen skupni »govor« umetnostne institucije.

Simpozij se bo zato poskušal z dogodkovno usmerjenostjo likovnega področja in likovnih institucij spoprijeti na splošni ravni in se čim bolj celovito vprašati po tem, kaj pravzaprav pomeni takšen splošen trend spreminjanja narave delovanja likovnih institucij, ki so še pred nekaj desetletji predvsem mirno in tiho razstavljale »statično« likovno produkcijo na stenah in podstavkih.

V tem okviru bosta obravnavani zlasti dve soodvisni temi.

1. Institucije za sodobno umetnost nenehno vabijo obiskovalce in se z njimi zapletajo v najrazličnejše interakcije, zato postajajo mesto novih socialnih struktur, v katere želijo vpeti posameznika oziroma ga dejansko tudi uspešno vpenjajo, sodeč po velikem odzivu obiskovalcev. Interakcija, ki jo vzpostavlja likovna institucija prek dogodkov, danes zajame vse od velikega dela občasnih, »laičnih« obiskovalcev razstav do posameznikov, ki prihajajo v galerijo tudi večkrat tedensko in jih galerijsko dogajanje trdneje formira v specifične skupnosti. Dogodek se pri tem kaže kot medij povezovanja, zdi se, da ima veliko moč in vlogo pri formiranju začasnih ali trajnejših skupnosti.

2. Institucije oziroma njihovi kuratorji različne dogodke sestavljajo v pravilne vzorce, v nekakšne uravnotežene institucionalne diskurze. Kaže se namreč, da morajo imeti večje institucije mešan program s podobno ikonografijo in vsebinami, ozke tematske ali druge specializacije pa pripadajo le malim razstavnim prostorom. »Dogodkovni govor« takšne institucije povsod po svetu zajema praviloma širok, a identičen spekter tem – od skrajno »negativnih« (nasilje, pornografija itd.) do »pozitivnih« (»reševanja in izboljševanja sveta«, obdarovanja gledalcev itd.) – pri katerem umetniške dogodke razlagalni in teoretski dogodki zaokrožajo v nekakšno »uravnoteženo dieto«, povsem standardizirano zgodbo. Govori institucij se pri tem razlikujejo le kot kalejdoskopske slike, pri čemer različni vzorci vselej nastajajo iz istih sestavnih delov. Sistem očitno teži k vedno večji reproduktibilnosti dogodkov in ponavlja na različnih koncih sveta identične umetniške in teoretske ter razlagalne dogodke.

Zanimalo nas bo, kakšen govor in ikonografija tako nastajata in zakaj? Kakšne skupnosti tako nastajajo in zakaj? Kako se oboje vključuje v splošno delovanje družbe in se obnaša kot sodobni ideološki aparat?

Zdi se, da je likovno področje v tem smislu povsem nereflektirana struktura, čeprav ima njegova dogodkovna produkcija zaradi velikega in še vedno naraščajočega števila institucij izredne razsežnosti. V tem kontekstu velja še izrecno poudariti, da umetnostne institucije v zadnjih desetletjih ne le hranijo in razstavljajo sodobno umetnost, temveč to (vred z ostalim dogajanjem) tudi naročajo in producirajo. Ker so tako so postale naročnik sodobne umetnosti podobnega tipa in razsežnosti, kot sta bila nekoč le še plemstvo in cerkev, se zdi natančnejši razmislek o tem, kaj takšni procesi pomenijo, toliko bolj nujen.

Da bi se čim bolj približali odgovorom na zastavljena vprašanja, smo se odločili za izključno vabljene predavatelje in pretehtano interdisciplinarno strukturo, ki bo soočila raziskovalce dogodkov, načinov človeškega združevanja, umetnosti, umetnostnega sistema in ikonografije. Potrjeni predavatelji: Luisa Accati, Thomas Fillitz, Dario Gamboni, Werner Hanak-Lettner, Bojana Kunst, Henrietta L. Moore, Robert Pfaller, Renata Salecl in Roger Sansi-Roca.

Koncept in vodenje simpozija: Beti Žerovc

Advertisements