Povzetki predavanj in življenjepisi predavateljev: Luisa Accati, Beatrice von Bismarck, Thomas Fillitz, Dario Gamboni, Werner Hanak-Lettner, Nathalie Heinich, Bojana Kunst, Henrietta L. Moore, Robert Pfaller, Renata Salecl in Roger Sansi-Roca.

 

Luisa Accati

Vloga umetnika v ustvarjanju družbene zavesti

Freud trdi, da je konkretna predstava (Dingvorstellung) globlja kot besedna predstava (Wortvorstellung). Z drugimi besedami, pri svojem delu nas umetniki pogosto soočajo s čustvi, ki še niso popolnoma in zavestno razdelana. Z analizo slik iz severovzhodne Italije, naslikanih med poznim petnajstim in prvo polovico devetnajstega stoletja, si bomo ogledali, kako te podobe predstavljajo krizo zakonske zveze kljub domnevni prevladi heteroseksualnega imaginarija.

Luisa Accati se je rodila v T0rinu v Italiji, kjer je diplomirala iz filozofije in zgodovine. Med letoma 1975 in 1986 je predavala etnologijo na Univerzi v Trstu, od leta 1986 naprej pa na omenjeni Univerzi predava moderno zgodovino. Med letoma 1978 in 1986 je živela v Vidmu, kjer je preučevala življenja lokalnih žena in njihove družinske vezi. V svojih zgodovinskih raziskavah se osredotoča na različne tematike, od kmečkih uporov v južni Italiji med prvo in drugo svetovno vojno do vpliva simbola Device Marije na družinske vezi v severnovzhodni Italiji. Od leta 1997 se v svojem delu posveča politični misli Francisca Suareza. Pomembnejše delo: Pošast in lepotica: oče in mati v katoliški vzgoji čustev (Studia humanitatis, Ljubljana, 2001). NAZAJ NA VRH

 

Beatrice von Bismarck

Razstave, kult in kolektivnosti

V zadnjih letih so moderne kolektivne oblike kuratorstva. To lahko opazimo predvsem pri velikih mednarodnih razstavah – od ekip Manifeste do raznih bienalov (Berlin, Benetke, Istanbul, Karibi) do Documente 11 Okwuija Enwezorja (2002) in potujoče razstave Utopia Station. Medtem ko te oblike sodelovanja po eni strani omogočajo sinergije znanja, so po drugi strani povezane z akumulacijo simboličnega kapitala, predvsem slave in statusa. Kustosom se v tem času modne obsedenosti z njimi pripisujejo podobne značilnosti kot umetnikom, poleg tega pa so prevzeli tudi kultne funkcije. V smislu splošnih vzporednic med področjema umetnosti in religije se je začelo kustose povezovati z značilnostmi in funkcijami, ki se navadno pripisujejo osebam v religioznem okviru – karizmatičnim vodjem, prerokom in duhovnikom. Ob upoštevanju teh značilnosti in njihovega simboličnega kapitala bomo spregovorili o svojevrstnih posledicah za kolektivne kuratorske prakse – za pojem kuratorskega avtorstva, kakor tudi za status dogodkov in razstav. V tem kontekstu dobi glavni pomen zmožnost kolektiva za akumulacijo različnih oblik kapitala (gospodarskega, socialnega, kulturnega ali simboličnega), posledično pa tudi operativne funkcije, ki jih lahko ta oblika pridobi v zvezi z organizacijo razstav.

Beatrice von Bismarck je profesorica umetnostne zgodovine, vizualne kulture in kuratorskih praks na Akademiji vizualnih umetnosti v Leipzigu. Med letoma 1989 in 1993 je bila kustosinja na oddelku za umetnost 20. stoletja v frankfurtskem Städel Museum. Med letoma 1993 in 1999 je bila docentka na Univerzi Lüneburg, kjer je bila soustanoviteljica in direktorica projektnega prostora Kunstraum der Universität Lüneburg. Od leta 2000 je programska direktorica galerije na Akademiji v Leipzigu, kjer je soustanovila projektni prostor /D/O/C/K–Projektbereich. Področja njenega raziskovanja so: kuratorstvo, načini kulturne produkcije v navezavi na teorijo in prakso, definicije umetniškega dela, učinki neoliberalizma in globalizacije na kulturo in postmodernistični koncepti ‘umetnika’. NAZAJ NA VRH

 

Thomas Fillitz

Razprava o svetovni kulturi bienalov: Dak’Art, dakarski bienale

Od leta 1984 in zlasti v devetdesetih se je predvsem v južnih državah pojavilo veliko novih umetniških bienalov (trenutno jih je več kot sto). Ob tem očitnem svetovnem uspehu bienalov se postavlja več vprašanj. Ali jih lahko imamo vse samo za stranske proizvode (ali kopije) sistema, ki izhaja iz evropskega sveta umetnosti? Zdi se, da imajo nekaj skupnih lastnosti – na primer postavljanje metropol na svetovni zemljevid, združevanje produkcij iz regionalnih umetniških svetov, ki so bili v kolonialnem sistemu ločeni, in kuratorsko načelo ali celo večkulturni kuratorski odbor itd. Če temu pritrdimo, se lahko vprašamo, ali gre pri globalni kulturi umetniških bienalov za mrežo neskončno podobnih reproduciranih spektaklov globalne umetnosti (v skladu z Debordovim konceptom »société du spectacle«).

V zvezi s tem se lahko tudi vprašamo, kakšni so bili glavni cilji ustanavljanja posameznih bienalov? Johanesburški je bil ustanovljen ob odpravi apartheida in prvih svobodnih volitvah v Južni Afriki (leta 1994). Prvič je potekal leta 1995, drugič leta 1997, nato pa ga je mestni svet (žal) ukinil. Vendar pa preseganja takih političnih form ne moremo posplošiti na vzpostavljanje vseh umetniških bienalov. Havanski bienale lahko imamo za proti-hegemonistični podvig. Ob drugi izvedbi (leta 1986) se je tako tudi samoopredelil kot »bienale umetnosti tretjega sveta«, resnično usmerjen v razvoj novih pristopov k prikazanim umetniškim delom.

Dakarski bienale, Dak’Art, je zaslovel v svetovnem merilu po letu 1996, ko je z vladnim odlokom postal bienale afriške sodobne umetnosti. Po zadnji izvedbi leta 2006 pa je pozornost globalne umetniške scene upadla. Nekateri postkolonialni umetniki in umetniški kritiki so že leta 2003 radikalno podvomili o vlogi tega bienala, saj so menili, da se ni zoperstavil hegemoniji evropske in severno ameriške umetnosti oziroma da njegovi organizatorji »niso več vedeli, zakaj sploh obstaja«. Posvetili se bom nekaterim omenjenim vprašanjem v zvezi z ustanovitvijo bienala Dak’Art leta 1992, kritikami in njegovi dejansko prostorsko organizacijo.

Thomas Fillitz je izredni profesor socialne antropologije in predstojnik Oddelka za družbeno in kulturno antropologijo na Univerzi na Dunaju. Predaval je na številnih univerzah po Evropi. Trenutno je tajnik Evropskega združenja socialnih antropologov (EASA). Terenske raziskave je opravljal večinoma v zahodni Afriki (pretežno v frankofonskem delu) in Evropi, osredotoča pa se predvsem na naslednje tematike: svetovi umetnosti in globalna umetnost, vizualna kultura, globalizacija in transnacionalni procesi. Zanima ga tudi tematika umetnostnih bienalov kot globalne kulture; osredotočil se je predvsem na Bienale v Dakarju, Dak’Art. Pomembnejša dela: Andre Gingrich, Thomas Fillitz in Lutz Musner, Kulturen und Kriege. Transnationale Perspektiven der Anthropologie (Rombach, Freiburg, 2007), Zeitgenössische Kunst aus Afrika. Vierzehn Künstler aus Côte d’Ivoire und Bénin (Böhlau, Dunaj, 2002). NAZAJ NA VRH

 

Dario Gamboni

Uničenje umetnosti kot umetniški dogodek

Ikonoklazem spremeni obliko in videz svojih objektov. Tako v njihovo fizično in družbeno življenje vnese časovni premik. Če ikonoklazem teh objektov ne odstrani v celoti, ohrani sledi njihovega prejšnjega stanja v novem, zaradi česar »prej« soobstaja s »potem«. Učinkovitost ikonoklazma delno izhaja tudi iz javnega uprizarjanja uničevalnega dejanja ali iz njegove predstavitve, pri čemer se lahko zgodi, da je taka predstavitev tako pomembna, da spodbudi samo dejanje. V zadnjih letih sta posredovanje digitalnih podob v realnem času ter njihov vpliv na medije in javno mnenje iz tega obrnjenega vzročno-posledičnega odnosa ustvarila normo: zdi se, da do napadov na umetniška dela, spomenike in podobe prihaja zato, da se jih lahko fotografira. To nedvomno velja za politični ikonoklazem v zadnjem času, pa tudi za napade, ki jih metaforično ali dobesedno izvedejo umetniki. Spektakularno moč kolektivnih ikonoklastičnih akcij oponašajo umetniki, ki uprizarjajo samouničenje ali uničenje del drugih umetnikov. Taki primeri »umetniškega uničevanja umetnosti« postajajo vedno pogostejši in v tem prispevku si bomo zastavili vprašanje, ali je to povezano z vzponom »umetniškega dogodka«. Zagovarjal bom tudi tezo, da so umetniška dela zaznavni dogodki, ki se sčasoma razvijajo, in da uničenje samo poudari in dramatizira njihovo časovno in izkustveno naravo.

Dario Gamboni je od leta 2004 profesor umetnostne zgodovine na Univerzi v Ženevi. Bil je član Instituta Universitaire de France, prejemnik nagrade Meret Oppenheim za leto 2006 in prejemnik štipendij na Centre for Advanced Study in the Visual Arts – CASVA v Washingtonu (Ailse Mellon Bruce Fellow), na Clark Art Institute (Clark Fellow) v Williamstownu in na Henry Moore Institute (Senior Research Fellow). Kot gostujoči predavatelj je poučeval na univerzah v Strasbourgu, Frankfurtu, Buenos Airesu, Freiburgu im Breisgau, Mexicu, Sao Paulu in Tokiu. Bil je tudi eden od kuratorjev razstav Iconoclash (ZKM, Karlsruhe, 2002) in Une image peut en cacher une autre (Grand Palais, Pariz, 2009). Pomembnejša dela: Potential Images: Ambiguity and Indeterminacy in Modern Art (Reaktion Books, London, 2002), The Destruction of Art: Iconoclasm and Vandalism since the French Revolution (Reaktion Books, New Haven/London, 1997). NAZAJ NA VRH

 

Werner Hanak-Lettner

Dajanje prostora, jemanje časa: razstave kot dvojni scenarij

Razstave ustvarjajo neverjetne prostore. Tisti, ki so dogodek ustvarili (kustosi in oblikovalci), so že zapustili oder. Nanj zdaj stopajo drugi (obiskovalci). Za razliko od podobnih občinstev (gledaliških, filmskih, glasbenih) obiskovalci razstav stopijo iz dvorane in sami postanejo igralci na tem odrskem prostoru. Ko namenjajo svoj čas temu dramatičnemu stiku z objekti in umetniškimi deli, omogočajo, da se dogodek odvija naprej. Razstava je občutljiva in zapletena igra, ki jo ustvarijo in ohranjajo pri življenju kustosi in obiskovalci. Če to misel razvijamo naprej, odkrijemo, da gre bolj za igro med režiserji in igralci, kot za igro med režiserji in občinstvom. Seveda ostaja nekaj vprašanj: ali obstaja scenarij, na katerem temelji to tehtanje moči? In če obstaja, ali ga pišejo kustosi/režiserji? So obiskovalci tisti, ki ga uprizorijo?

Werner Hanak-Lettner je študiral gledališče, film in teorije medijev. Je glavni kustos dunajskega Židovskega muzeja (kjer deluje že od leta 1995). Osredotoča se predvsem na kuriranje kulturnozgodovinskih razstav, med drugim je kuriral razstavi Eden—Zion—Utopia: The History of the Future in Judaism (1999) in Vienna: Jews and the City of Music (2003). Med drugim je ustvaril koncepta za prenovo stanovanja W. A. Mozarta (2006) in hiše Josepha Haydna (2009) na Dunaju, ki ju je naročil Muzej Dunaj. Leta 2000 je bil dramaturški svetovalec Roberta Wilsona v laserski instalaciji Z2—The sleeping room of people who did not know each other. Leta 2004 je bil gostujoči Fulbrightov štipendist na Bard Graduate Center v New Yorku. Pomembnejše delo: Die Ausstellung als Drama. Wie das Museum aus dem Theater entstand (Transcript, Bielefeld, 2011). Trenutno pripravlja razstavo BIGGER THAN LIFE. 100 Years of Hollywood. A Jewish Experience (Židovski muzej Dunaj, oktober 2011). NAZAJ NA VRH

 

Nathalie Heinich

Kaj je umetniški dogodek?

Ali obstaja objektivna definicija »dogodka« v svetu umetnosti? Vse, čemur nekateri pravijo »dogodek«, lahko drugi razglasijo za »nedogodek«. Kakšno naj bo torej mnenje sociologov? Da bi se izognila tako naivnemu prevzemanju tega diskurza in njegove skeptične kritike v imenu preudarnega relativizma, bom v skladu z najnovejšimi trendi francoske pragmatične sociologije zagovarjala stališče, da je mogoče predlagati objektivno definicijo »umetniškega dogodka« brez normativne ali esencialistične definicije tega, kaj je ali naj bi bila umetnost.

Nathalie Heinich je raziskovalna direktorica na področju sociologije na Centre National de la Recherche Scientifique (CNRS, Pariz). Glavna področja njenega raziskovanja so: sociologija umetnosti (umetniški poklici, estetska percepcija, problematika sodobne umetnosti), socio-antropologija krize identitete (v literaturi, avtorstvo, pričevanja), ženska identiteta (ženska »stanja« in relacija mati-hči) in epistemologija družbenih ved. Je članica mednarodnega posvetovalnega odbora na Institute for Modern Korea (2011). Bila je gostujoča predavateljica na Oddelku za sociologijo (Jacques Leclercq) na Univerzi Louvain-la-neuve v Belgiji (2003) in na Oddelku za sociologijo umetnosti (Boekman) Univerze v Amsterdamu (2000–2002). Leta 1996 je bila prejemnica Fullbrightove štipendije. Pomembnejša dela: Guerre culturelle et art contemporain. Une comparaison franco-américaine (Hermann, Pariz, 2010), La Sociologie de l’art (La Découverte, Pariz, 2001), La Gloire de Van Gogh. Essai d’anthropologie de l’admiration (Minuit, Pariz, 1991). NAZAJ NA VRH

 

Bojana Kunst

Kroženje izkušnje: Gibljiva družbenost sodobnih likovnih dogodkov

Ne samo, da se muzeji in sodobne likovne institucije s sodobnimi dogodki odmikajo od mirne in tihe statične produkcije, pač pa v svoje okrilje tudi vabijo nemirnega in aktivnega obiskovalca: nekoga, ki rad komunicira, se giba, dotika in sodeluje, je dinamičen in zgovoren, aktiven in prisoten in je neprestano pripravljen deliti svojo izkušnjo z izkušnjami drugih. Za občinstvo sodobnih likovnih dogodkov se tako zdi, da ni več vsota solipsističnih nedružabnih posameznikov, ki bi vsak v svoji sobi tiho opazovali statično umetniško delo. Občinstvo se danes oblikuje skozi nenehno premeščanje in ponovno preštevanje nestabilnih, a glasnih skupnosti, ki lahko vzniknejo ali poniknejo vzporedno s posameznimi umetniškimi akcijami ali gestami. Veliko sodobnih umetniških institucij tako same sebe razume in konceptualizira kot prostor dinamičnega in aktivnega bivanja, profane uporabe, dotika in izrabe, in ne več kot prostor distanciranega motrenja in solipsističnega stanja (pred sliko, kipom ali akcijo).

V središču sodobnega dogodka je tako predvsem živa, materialna in fleksibilna izkušnja obiskovalcev, ki mora obenem biti tudi rahlo ekshibicionistična, nesramežljiva in avanturistična, če želi ostati odprta za izkušnje drugih. Obenem pa kljub živosti izkušnje, soudeležbi obiskovalca in dinamičnosti izmenjave ne gre za avtentično izkušnjo (ta se pogosteje pripisuje ‘tradicionalnemu’ statičnemu motrenju), pač pa predvsem za izkušanje dogodka, ki mora neprestano krožiti in se deliti. Prav zato mora biti izkušnja v sodobnem likovnem dogodku naključna, začasna in neobvezujoča, obiskovalec pa pogosto izkuša in deli svojo izkušnjo z drugimi brez pripadanja ali odgovornosti. Paradoksalno je, da sodobne umetniške institucije, ki pogosto spodbujajo živo, materialno in locirano izkušnjo obiskovalcev, to istočasno dematerializirajo v serije muzealiziranih in potujočih pričevanj, dokumentov, naracij in anekdot, s pomočjo katerih je mogoče ponovno statično in solipsistično motriti aktivnosti drugih in skozi ogledovanje njihove potencialne aktivnosti izkušati njihove izkušnje oziroma si ogledovati njihovo družbenost. Prav zato želim v predavanju bolj podrobno spregovoriti o mestu izkušnje v dogodkih sodobne likovne umetnosti in te procese povezati s širšimi procesi subjektivizacije in oblikovanja skupnosti v sodobnem kapitalizmu. Umetnostne institucije v zadnjih letih postanejo prostor družbenosti in skupnostnih procesov, laboratorij različnih načinov sodelovanja, testiranja in prakticiranja sobivanja. A vprašanje je, če ta premik družbenosti in oblikovanja skupnosti v polje sodobne umetnosti dejansko odpira možnosti za emancipatorne politične artikulacije ali pa v sodobni umetniški instituciji ne najde muzejskega zatočišča za izginjajoče procese in možnosti življenja.

Bojana Kunst je filozofinja in teoretičarka scenskih umetnosti, dramaturginja in predavateljica. Trenutno je izredna profesorica na Univerzi v Hamburgu (Performance Studies Hamburg) in habilitirana predavateljica na Univerzi na Primorskem. Je članica uredniških odborov revij Amfiteater in Performance Research. Svoje eseje objavlja v številnih revijah in publikacijah, med drugim je objavila tudi štiri knjige: Nemogoče telo (Maska, Ljubljana, 1999), Nevarne povezave: telo, filozofija in razmerje do umetnega (Maska, Ljubljana, 2004), Procesi dela in sodelovanja v sodobnih umetnostih (Maska/Amfiteater, Ljubljana, 2010; urednica). V preteklih letih je kot gostujoča predavateljica vodila številne seminarje in delavnice na evropskih akademijah in umetniških institucijah. NAZAJ NA VRH

 

Henrietta L. Moore

Kaj pomeni dogodek?

Razmišljanje o umetniških dogodkih nam omogoča, da si stara vprašanja zastavimo na nov način: »kaj imamo od umetnosti«; »kaj pričakujemo od umetnosti«; »na kaj upamo, ko se udeležimo umetniškega dogodka«? Umetniške ustanove gotovo priznavajo, da so se pričakovanja njihovih občinstev spremenila, kar je razvidno zlasti iz želje po sodelovanju. Oblikovala se je čudna oblika »demokracije«, pri kateri se ne sprašujemo več, kaj bi lahko delo zahtevalo od gledalca/udeleženca/obiskovalca galerije, ampak kaj on zahteva od dela. Eden od možnih odgovorov je domneva, da se zahteva poistovetenje umetnosti z življenjem, predvsem z življenjem skupnosti. Umetniški dogodki vseh vrst so ključni za ta premik, ki pomeni tudi premike v načinih subjektivizacije. Zahteva po sodelovanju ima določen antropološki predznak, kar je razvidno iz številnih sodobnih umetniških dogodkov in umetniških del, pri katerih se pogosto eksplicitno uporabljajo materiali in teme, ki obravnavajo bodisi fantazije o drugačnosti (na primer, fetiše, rituale, eksoticizem) bodisi fantazije o angažiranosti v »resničnem življenju« (revščina, politični komentar, reševanje sveta). V predstavitvi bomo obravnavali tri nedavne umetniške dogodke in skušali odgovoriti na vprašanje, kaj naj bi bilo tisto, kar trenutno zahtevamo od umetnosti.

Henrietta L. Moore je kulturna komentatorka in družbena teoretičarka. Je profesorica na katedri za socialno antropologijo Williama Wysea na univerzi v Cambridgeu in redno piše o umetnosti in sorodnih temah. Ukvarja se z dolgoročnim raziskovalnim projektom v Afriki, posvečenim družbenemu spolu, socialni transformaciji in simboličnim sistemom. Je ena vodilnih teoretikov družbenega spola in je razvila poseben pristop k analizi medsebojnih odnosov med identiteto in seksualnostjo, utelešenjem in uprizarjanjem ter materialnimi in simboličnimi sistemi. Piše in predava tudi o družbeni teoriji, epistemologiji, feministični teoriji, antropologiji, družbenem spolu, prostoru, razvoju in socialnem podjetništvu. Profesorica Moore je članica Britanske akademije (British Academy), Kraljevega društva za umetnost (Royal Society of Arts) in društva Academy of Learned Societies for the Social Sciences. Je tudi predsednica in soustanoviteljica podjetja SHM Productions Ltd, strateške svetovalnice s sedežem v Londonu. Naslov njene najnovejše knjige je Still Life: Hopes, Desires and Satisfactions (Polity Press, Cambridge, 2011). NAZAJ NA VRH

 

Robert Pfaller

Darežljivost: o umetnosti in ljubezni

Umetniška dela imajo veliko skupnega z darili – tudi kadar niso podarjena. Na primer niso uporabna in so težko dosegljiva. Predvsem pa so ustvarjena v pogojih transferja: so odgovor na pričakovano željo Drugega. Ta Drugi je potem postavljen v vlogo umetnikovega ideala ega. Tej substituciji Freud pravi ljubezen. Vendar za ljubezen ni vedno dobro, da se čuti navzočnost Drugega. Zdi se, da velja to tudi za umetnost: bolj kot je Drugi prisoten, manj transferja lahko uveljavimo in uporabimo za doseganje posebnih umetniških učinkov. Uspešnost dogodka tako prispeva k temu, da umetnost izgubi del svojega čara.

Robert Pfaller je profesor filozofije na Univerzi uporabnih umetnosti na Dunaju in gostujoči predavatelj v Amsterdamu, Berlinu, Chicagu, Oslu, Toulousu in Zürichu. Je član dunajske psihoanalitične raziskovalne skupine »stuzzicadenti« in dobitnik nagrade The Missing Link za leto 2007, ki jo podeljuje Psychoanalytic Seminar Zürich (PSZ). Pomembnejše knjige: Wofuer es sich zu leben lohnt. Elemente materialistischer Philosophie (Fischer, Frankfurt na Majni, 2011), Die Aesthetik der Interpassivitaet (Philo Fine Arts, Hamburg, 2009), Umazano sveto in čisti um (Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana, 2009), Stop that Comedy! On the Subtle Hegemony of the Tragic in Our Culture (Sonderzahl, Dunaj, 2005; urednik), Die Illusionen der anderen. Ueber das Lustprinzip in der Kultur (Suhrkamp, Frankfurt na Majni, 2002), Althusser – Das Schweigen im Text (Fink, München, 1997). NAZAJ NA VRH

 

Renata Salecl

Nasilni dogodki: med realnim in dozdevkom

V prispevku si bomo ogledali, kako se nasilni dogodki, ki smo jim priča v današnji družbi, obravnavajo na področju umetnosti. Izhajali bomo iz provokativne teze Alaina Badiouja: da realno, kot je razumljeno v svoji kontingentni absolutnosti, ni nikoli dovolj realno, da ga ne bi sumili dozdevka. Če je sum v veliki meri povezan s tem, kako se spopadamo z resničnostjo, umetnost pogosto priskoči na pomoč, tako da ustvari sistem fikcije, s pomočjo katerega lahko dejansko premislimo realno. Zato bomo primerjali, kako se dejanski in uprizorjeni nasilni dogodki spopadajo z realnim in z dozdevkom.

Renata Salecl je redna profesorica in znanstvena svetnica na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Predava na London School of Economics, Cardozo School of Law New York in Birkbeck College School of Law v Londonu. Njena znanstvena interpretacija sodobne stvarnosti zbuja zanimanje predvsem zaradi pronicljive analize očem pogosto skritih in neopaznih pojavov in procesov v postindustrijskih oblikah kapitalizma, ki korporacijsko in politično moč spretno predstavljajo kot vsakdanje izbire, želje in hotenja ljudi. Glavna dela: (Per)verzija ljubezni in sovraštva (Mladinska knjiga, Ljubljana, 2011), Izbira (Cankarjeva založba, Ljubljana, 2011), O tesnobi (Sophia, Ljubljana, 2007), Sexuation (Duke University Press, Durham, 2000; urednica), Disciplina kot pogoj svobode(Krt, Ljubljana, 1991). NAZAJ NA VRH

 

Roger Sansi-Roca

Dogodek z metlami: o nemirih in vzajemnosti v Londonu leta 2011

Skupina umetnikov in aktivistov se je na londonske nemire letos poleti odzvala tako, da je na cestah organizirala »predstavo« čiščenja, ki sem jo poimenoval »dogodek z metlami«. Cilj tega dogodka ni bil samo očistiti ulice, ampak obnoviti občutek skupnosti po razdoru, ki so ga povzročili nemiri. Toda, konec koncev, katero skupnost je bilo treba sploh obnoviti? S tem primerom se bom bolj splošno navezal na nekatere teme bienala: na »družbene učinke« umetniških dogodkov, njihovo povezavo z verskimi obredi in na to, kako se oboje prilagaja predstavam o morali in skupnosti, ki so lahko zelo sporne, ter jih hkrati podaja.

Roger Sansi-Roca je doktoriral iz socialne antropologije na Univerzi v Chicagu leta 2003. Pred tem je študiral v Barceloni in Parizu. Predava antropologijo in kulturno politiko na podiplomskem programu na Goldsmiths College Univerze v Londonu. Trenutno poučuje antropologijo umetnosti, antropološko teorijo ter antropologijo in zgodovino. Ukvarja se z afro-brazilsko kulturo in sodobno umetnostjo. Njegova ožja področja zanimanja so umetnost in religija, kulturna politika, fetišizem, filozofija zgodovine, denar, dogodek, darilo … Pomembnejša dela: Sorcery in the Black Atlantic (UP, Chicago, 2011; so-urednik z L. Nicolaujem), Fetishes and Monuments, Afro-Brazilian art and culture in the 20th century (Berghahn Books, Oxford/New York, 2007, 2010). NAZAJ NA VRH

 

Advertisements