Pol stoletja ljubljanskega grafičnega bienala

Ljubljanski grafični bienale ima dolgoletno neprekinjeno tradicijo delovanja, saj je bil ustanovljen že leta 1955 – istega leta kot se je zgodila prva Documenta v Kasslu. V mednarodnem okviru se je hitro uveljavil kot manifestacija, ki je uspela že v težkih povojnih desetletjih predstavljati umetnost »globalno«, saj je redno gostila umetnike z obeh strani železne zavese ter zgodaj presegala evropocentrični pogled s prikazovanjem umetniške produkcije iz tretjega sveta, posebno iz neuvrščenih držav. Obenem pa je bienale dobro prepoznaval in vključeval nove trende in slogovne menjave v umetnosti. Denimo že prvi bienale je kot osrednji del razstave prinašal najaktualnejšo grafiko École de Paris, med prejemniki glavne nagrade bienala je bil že leta 1963 popartist Robert Rauschenberg itd. Hitra odzivnost bienala je bila med drugim posledica njegove tesne povezanosti z nizom izvrstnih likovnih strokovnjakov in kustosov, med drugimi s Guliom Carlom Arganom, Jorgem Glusbergom, Pontusom Hultenom, Pierrom Restanyjem, Ryszardom Stanisławskim.

Na lokalni ravni je bil bienale pomembna spodbuda in podpora domačim umetnikom, ki jih je približal mednarodnemu dogajanju in jih seznanjal s sodobnimi likovnimi tokovi v svetu. V tesni povezavi z njimi se je razvijala ljubljanska grafična šola.

Spremenjene globalne in lokalne politične razmere ter kulturne in tehnološke okoliščine v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so zahtevale premislek o novi vlogi bienala in iskanje drugačnih možnosti delovanja. Bienale je začel prestopati meje grafičnega medija in danes vključuje različna umetniška izrazna sredstva.

 

Zasedanje žirije 16. mednarodnega grafičnega bienala v Moderni galeriji leta 1985. Od leve: Živa Škodlar Vujić, Miki Tamon, Carlo Gulio Argan, Ryszard Stanisławski, Jorge Glusberg, Zoran Kržišnik, Pierre Restany. Fotografija: arhiv MGLC.